Najpogostejša kazniva dejanja zoper naravo v Sloveniji so nezakonita trgovina in tihotapljenje ter nezakonito lovljenje, pobijanje in posedovanje ogroženih in zaščitenih prostoživečih vrst. Eden najpogostejših motivov za okoljske zločine je zaslužek z lovnim turizmom in prodajo. V primeru krivolova na velike zveri pa razlog ni vedno materialna oz. finančna korist, ampak kljubovanje evropski politiki zaščite velikih zveri – krivolov na velike zveri izvajajo lovci in so podprti s strani ruralne javnosti, ruralno prebivalstvo kaže večjo toleranco do krivolova.
Okoljski zločini v Sloveniji najpogosteje prizadenejo ptice, velike zveri kot sta volk in medved ter zaščiteni vodni živelj. Ptice množično umirajo zaradi lovnega turizma in trgovanja, lova na trofeje, ujetništva ali lova za šport in rekreacijo. Poleg ptic so s krivolovom najbolj ogrožene velike zveri – volk in medved, ki jih lovijo kot trofeje ali zaradi konfliktov s človekom. Medvedje meso je gurmanska poslastica in najdražja divjačina.
Ris v Sloveniji je že izpostavljen krivolovu, predvsem tisti, ki jih označijo z ovratnico. Ko Lovska zveza Slovenije in Zavod za gozdove govorijo o upravljanju s populacijo risa, iz prakse vemo, da to pomeni namensko povečanje populacije, da bi se iz zaščitene vrste spremenila v lovno vrsto.
Prostoživeče vrste poleg krivolova pogosto trpijo tudi zaradi zastrupitev. Zastrupitve najpogosteje prizadenejo ptice ujede, ki poginejo po zaužitju zastrupljenega trupa, položenega kot vaba za veliko divjad. Lovijo tudi z nezakonitimi metodami in sredstvi, kot so električne vabe, mreže, pasti, avtomatsko orožje, umetna razsvetljava, motoriziran lov z vozili in plovili ter lov ponoči.
Ptice pevke tihotapijo v Italijo in druge države EU, kjer so najbolj zaželeni liščki in škrjanci, prodajajo jih za gurmanske užitke, pa tudi za zadrževanje v ujetništvu. V Sloveniji je letno nezakonito ubitih do 46.500 osebkov ptic. Primere je težko odkriti, največja težava pa je, da ta dejanja med ljudmi pogosto niso dojeta kot prekršek, ki bi ga bilo treba prijaviti. Največ je nezakonitega lova in ubijanja ptic z metodami lova, kot so npr. pasti, mreže, limanice, sledi nezakonit lov s strelnim orožjem in zastrupljanje ptic. Dodatno je vsako leto čez slovenske meje nezakonito pretihotapljenih od 34.000 do 172.000 ptic.
Pri lovu na vodne ptice je zaradi razpršilnega delovanja šiber več ptic le ranjenih. V Sloveniji je namreč uporaba svinčenih šibrovk še vedno dovoljena. Svinec pa je strupena kovina, ki negativno vpliva na naše okolje in naše zdravje. S svinčenimi šibrovkami se onesnažuje zemljo in vodo. Zaradi uživanja hrane, zastrupljene s svincem, se zastrupi in umre na stotine divjadi. Nekaj sto tisoč pobitih živali (kormorani, črne liske, labodi, šoje, vrane, srake in drugi) v lovskih statistikah sploh ni navedenih.
Po Zakonu o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave (ZIOMVN), sprejetemu 20.6.2019, ki ga je Ustavno sodišče RS šele po enem in pol letu razglasilo za neustavnega, je bilo poleg dovoljenega kvotnega odstrela v krivolovu ubitih skoraj toliko volkov kot po interventnemu zakonu, kar je še en dokaz, da dovoljenje za lov na zavarovane vrste poveča stopnjo krivolova.
Ko se dovoli odstrel zaščitenih vrst in ko se poveča kvota uradnega odstrela, v mnogih primerih to vodi v povečan krivolov. Povečanje dovoljenj za lov je pogosto najlažja in najbolj priljubljena rešitev, ki jo spodbujajo politiki, predvsem ministri za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ministri za naravne vire, vendar lahko hitro razveljavi večletna prizadevanja za zaščito vrst, ki so bile nekoč na robu izumrtja zaradi pretiranega lova.
Za odstrel ogroženih vrst živali, ki jih je prepovedano loviti, 342. člen kazenskega zakonika predvideva denarno kazen ali zapor do dveh let. Najditelj trupla obvesti o tem policijo, ki prevzame truplo in začne preiskavo suma storitve kaznivega dejanja nezakonite usmrtitve prostoživeče živali ter o izsledkih obvesti tožilstvo. V praksi nato storilci ne dobijo niti vzgojne denarne kazni. Dokler bo sodišče kot argument sprejemalo popolnoma nesprejemljiv izgovor, da se je lovec »zmotil«, kljub temu da je ubil osebek zaščitene vrste, lahko pričakujemo nadaljevanje takšne prakse. V primeru krivolova na volka sodišče sprejme argument, da je lovec volka zamenjal za šakala ali psa. Leta 2020 npr. so novogoriški policisti ugotovili, da je lovec nezakonito ubil volkuljo. Policija je o dogodku obvestila preiskovalno sodnico okrožnega sodišča in okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici, a ti v okviru preiskave niso ugotovili znakov kaznivega dejanja, saj je lovec volka zamenjal za šakala ali psa. Istega leta 2020 smo zasledili še tri podobne primere krivolova na volka, za katere je sodišče razsodilo podobno kot v opisanem primeru, odgovarjal ni nihče. V primeru krivolova na medvede sodišče največkrat sprejme argument samoobrambe lovca – kljub temu da vemo, da medved ljudi ne napada, razen v primeru, ko je ranjen ali ogrožen.
Uvrstitev zavarovanih vrst prostoživečih živali med lovne vrste (ptice, volk, medved, šakal) ne pripomore k zmanjšanju krivolova, tako da Slovenija več kot očitno ni pripravljena na porast okoljskega kriminala, temveč ga skuša opravičiti in zakriti z raznimi letnimi kvotnimi dovoljenji za odstrel. Okoljskega kriminala je v Sloveniji vedno več, tudi z dovoljenjem države, kar ponazarja problematika upravljanja z velikimi zvermi.
Še vedno se soočamo z divjim lovom in ubijanjem za šport, z nadzorom in maščevanjem nad prostoživečimi vrstami, z nezakonitim ujetjem, zadrževanjem v ujetništvu, dobavo in prodajo delov teles, izvozom/uvozom, nezakonitim ribolovom, nezakonitim zbiranjem jajc prostoživečih živali, neselektivnim ujetjem in ubijanjem (npr. s strupom, vabami) in ne kaznujemo kršiteljev.
Inšpekcijski nadzor opravlja Lovska inšpekcija, ki je sama sebi namen.
Razlogi, zakaj Slovenija ni pripravljena na porast okoljskega kriminala:
1. Pomanjkanje institucionalnih in človeških kapacitet za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj in prekrškov zoper okolje in naravo, predvsem naravovarstvenih inšpektorjev, policistov in redarjev narave.
2. Ni sistematičnega in rednega izobraževanja o boju proti zločinom proti naravi za vse vpletene deležnike.
3. Med različnimi državnimi organi ni učinkovitega usklajevanja in sodelovanja v zvezi s kaznivimi dejanji proti naravi.
4. Sodna praksa glede kaznivih dejanj zoper naravo ni enotna, politika kaznovanja pa je neučinkovita.
5. Ozaveščenost javnosti in pristojnih organov o resnosti in posledicah kaznivih dejanj zoper naravo je šibka, zato prihaja do nesorazmerja med številom storjenih, odkritih in obravnavanih primerov – da o kaznovanju kršiteljev sploh ne govorimo.
Društvo za dobrobit živali AniMa
